Zdravljenje z zvokom je eno najstarejših zdravljenj v zgodovini, njegove pozitivne učinke danes potrjuje tudi sodobna znanost in številne izkušnje. Znano je, da so skozi vso zgodovino uporabljali zvok z namenom, da bi dosegli spremenjena stanja zavesti. Želja, da bi spoznali svoje notranje življenjske sile in naravo, je pripeljala na primer do igranja na gonge na Kitajskem, uporabo himalajskih posod v Nepalu, Indiji in na Tibetu ter bobnanja na različna tolkala širom po svetu.
Zdravljenje z zvokom temelji na predpostavki, da je tudi telo skupek vibracij, ki se ob bolezni »razglasi« in izgubi svoj ritem. Da bolje razumemo zdravljenje z zvokom, nam pomaga zavedanje dejstva, da vse stvari v vesolju vibrirajo: atomi, celice, vsa živa materija. Izbrani zvočni valovi vstopijo v telo in znova vzpostavijo uravnoteženo valovanje v organizmu tam, kjer se je zaradi bolezenskih stanj le-to spremenilo. Vibracija oziroma zvok obstoja v slišni ali neslišni obliki (ultrazvok, infrazvok).
Nekaj več kot desetletje se sproščanje in zdravljenje z gongi in drugimi tako imenovanimi holističnimi glasbili (kamor uvršamo gonge, pojoče himalajske posode, pojoče kristalne posode, didžeridu, različne piščali, školjke, ropotulje, shruti box, planetarne zvončke, tingše, bobne itd.; to so večinoma glasbila s širokim zvočnim spektrom in alikvotnim nizom) vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji, kjer se nahaja največ gongov glede na število prebivalcev na svetu. Gong kopeli izvaja preko sto gongistov, ki so se večinoma izobraževali pri mojstru gongov, Donu Conreauxu (1934). Šolanje traja nekaj let, vsebuje pa praktične in teoretične vsebine, ki obsegajo področja iz glasbe, medicine, fizike, filozofije, psihologije, etike.
Priča smo naraščajočemu številu posameznikov, ki jim sproščanje z gongi pomaga pri premagovanju vsakdanjih stresov in z njimi povezanih zdravstvenih težav ter pri vzpostavljanju psihofizičnega ravnovesja.
Gong kopeli ali zvočne kopeli, kot danes imenujemo sproščanje z zvokom, lahko izvajamo izključno z gongi, lahko pa dodamo še druga glasbila oziroma zvočila, kot so zveneče himalajske posode, didžeridu, šamanski bobni, ropotulje, shruti box, školjke, piščali, različni ksilofoni, metalofoni, kordofoni, litofoni in drugo.
Gong kopeli lahko izvajamo individualno ali v skupini. Najbolj priporočljivo je, da so prejemniki kopeli pokriti z odejami in da udobno ležijo na mehkih blazinah. Zvočna srečanja običajno trajajo okoli 45 minut, sestavljena pa so večinoma iz več zaporednih delov, ki jih lahko izvajalec vnaprej načrtuje, praviloma pa so rezultat improvizacije. Rdeča nit je igra na gonge, vmes pa so različni deli z drugimi inštrumentalnimi zvoki. Pred začetkom udeležence pripravimo na zvočno dogajanje z razgovorom, lažjimi sprostitvenimi telesnimi vajami ter z zavestnim dihanjem. Opozorimo jih na možne umske, čustvene ali telesne reakcije, ki lahko nastanejo med poslušanjem različnih zvokov. Povemo, da so vse te manifestacije običajne in da se lahko počutijo povsem varne.
Po zvočnem dogodku udeleženci ostanejo nekaj minuti v tišini, nato pa svoje izkušnje, če želijo, delijo s terapevtom in morebitnimi preostalimi udeleženci. Najpogostejše izkušnje posameznikov so povezane z videnjem različnih barv (sinestetičnimi manifestacijami), rahlimi bolečinami, ki se pojavijo v delih telesa, kjer so bili zlomi ali operativni posegi, mravljinci v posameznih delih telesa, občutkom teže nog in rok, potovanji v zunajzemeljske svetove. Večinoma se udeleženci zvočnih kopeli počutijo sproščeni in regenerirani.
Ker v času izpostavljanja zvoku telesne celice intenzivno vibrirajo in izločajo toksine, je nujno pitje večje količine vode, da se telo lahko očisti.
Raziskavo o terapevtskem poslanstvu zvokov gongov lahko najdete v znanstvenem članku Gong in njegov terapevtski pomen (Gong and Its Therapeutic Meaning), ki je bil objavljen v Muzikološkem zborniku.
Team
Marjan Šijanec
